Pes se zadnje tedne pogosto praska, zvečer si vztrajno liže tace, vsakih nekaj mesecev pa se ponovi še vnetje ušes. Koža na trebuhu je včasih pordela in med kremplji se dlaka zaradi lizanja obarva rjavkasto. Prva misel marsikaterega skrbnika je precej logična: verjetno mu nekaj v hrani ne ustreza.
Morda res. Toda prav tako je mogoče, da ima težave zaradi alergenov iz okolja, bolh, drugih zajedavcev ali sekundarne okužbe kože. Pri nekaterih psih se celo prekriva več težav hkrati, zato ugotavljanje vzroka pogosto ni stvar enega pregleda, enega testa ali ene nove vreče hrane.
Prav zato je pri alergijah bolj koristno začeti z vprašanjem zakaj se pes praska kot z vprašanjem, katero hrano naj kupimo.
Alergija se pri psu pogosto pokaže drugače kot pri človeku
Ko govorimo o alergiji, govorimo o neustreznem oziroma pretiranem odzivu imunskega sistema na snov, ki pri večini živali ne povzroča težav. Pri ljudeh ob besedi alergija pogosto pomislimo na kihanje, solzenje ali zamašen nos, pri psih pa je ena najpogostejših težav srbenje kože.
Pes se zato praska, grize ali liže, drgne gobček ob preprogo ali pohištvo, vztrajno obdeluje tace in stresa z glavo, nekateri pa se “sankajo” po riti. Če težava traja, se prvotnemu srbenju pridružijo rdečina, poškodovana koža, izpadanje dlake, kraste in spremembe pigmentacije.
Toda nobeden od teh znakov sam zase še ne pomeni alergije. Zelo podobno so lahko videti težave zaradi zajedavcev, bakterij, kvasovk in nekaterih drugih kožnih bolezni, zato je kako sploh prepoznamo alergijo pri psu precej bolj zapleteno vprašanje, kot se zdi ob prvem pogledu na pordelo kožo.
Hrana je samo eden od možnih vzrokov
Ko se težave ponavljajo, skrbniki najpogosteje pomislijo, da je kriva hrana in jo zamenjajo. Piščanca nadomesti losos, lososa jagnjetina, nato pride na vrsto hrana brez žit in nazadnje še izdelek z oznako »hypoallergenic«. Če se pes še vedno praska, se pojavi občutek, da nobena hrana ne pomaga.
Takšno menjavanje hrane samo po sebi praviloma ni diagnostični postopek.
Pri psih s srbečo kožo najpogosteje razmišljamo o več skupinah vzrokov. Ena so neželene reakcije na hrano, druga so bolezni, povezane z alergeni iz okolja, pomembna pa je tudi alergijska reakcija na bolšje ugrize. Ob vsem tem moramo izključevati še druge bolezni, ki lahko povzročajo podobno klinično sliko.
Zavedati se je treba, da alergija na hrano pri psu in njeni značilni znaki niso dovolj specifični, da bi lahko diagnozo postavili samo po mestu srbenja ali videzu kože. Pes s prehransko alergijo in pes z atopijskim dermatitisom sta si lahko na prvi pogled zelo podobna.
Tace in ušesa so lahko pomemben namig, ne pa diagnoza
Pri alergijskih težavah so pogosto prizadeta ušesa, trebuh, pazduhe, dimlje in predvsem tace. Prav lizanje med prsti je razlog, da skrbniki včasih alergijo opazijo še preden na koži vidijo izrazite spremembe.
Ponavljajoča se vnetja zunanjega sluhovoda so prav tako lahko povezana z alergijsko boleznijo. Pes stresa z glavo, se praska po ušesih, sluhovod je rdeč, pojavi se lahko izcedek ali neprijeten vonj, po zdravljenju pa je nekaj časa mir, nato se težava ponovno vrne.
Če se to dogaja večkrat, ni dovolj vedno znova zdraviti samo ušesa. Smiselno je preveriti, zakaj se vnetje vrača. Posebej bomo zato obdelali vprašanje pes si liže tace in praska ušesa – je lahko vzrok alergija?, saj gre za enega tistih vzorcev, pri katerih lahko opazovanje doma veterinarju zelo pomaga pri sestavljanju celotne slike.
Če sumimo hrano, potrebujemo precej več kot novo znamko briketov
Zanesljivo ugotavljanje neželene reakcije na hrano temelji na nadzorovanem prehranskem postopku. Veterinar lahko predlaga prehrano z ustrezno izbranim novim virom beljakovin ali veterinarsko hidrolizirano dieto, pri kateri mora biti prehrana dovolj dosledna, da lahko rezultat sploh pravilno razlagamo.
Pri tem šteje vse, kar pes zaužije. Priboljšek, košček hrane z mize, žvečilka ali aromatiziran dodatek lahko pokvari diagnostični pomen celotnega postopka.
Zavedati pa se je treba, da reakcije ne povzroča samo vrsta mesa, ampak tudi ostali dodatki v hrani, ki vsebujejo beljakovine. To je lahko tudi kvas, grah …
AAHA v aktualnih smernicah za alergijske kožne bolezni pri psih navaja prehranski poskus v trajanju približno štiri do dvanajst tednov, ob izboljšanju pa je za potrditev vzroka pomembna tudi ponovna izpostavitev prejšnji hrani. Zato bo eliminacijska dieta pri psu samostojna tema, saj jo je zelo lahko izvajati na način, pri katerem po več tednih še vedno ne vemo, ali je bila hrana res težava.
Tudi vprašanje ali je piščanec res najpogostejši krivec za alergije pri psih si zasluži ločeno razlago. Dejstvo, da je neka beljakovina med pogosteje ugotovljenimi prehranskimi alergeni, namreč še ne pomeni, da je avtomatično problematična za posameznega psa.
Kaj pa trava, pelodi in hišne pršice?
Pri nekaterih psih se težave izrazito poslabšajo samo v določenem delu leta, pri drugih pa praktično nikoli povsem ne izginejo. Tak vzorec lahko veterinarja usmeri tudi k atopijskemu dermatitisu in dejavnikom iz okolja.
V ozadju ni samo stik z enim »krivcem«. Pri atopijskem dermatitisu sodelujejo genetska nagnjenost, imunski odziv, delovanje kožne pregrade, mikroorganizmi na koži in izpostavljenost različnim alergenom. Zaradi tega je lahko obvladovanje bolezni precej bolj podobno sestavljanju več delov sestavljanke kot iskanju ene same snovi, ki bi jo bilo treba odstraniti.
Tudi okoljske alergije pri psu – trava, pršice, pelodi in plesen bomo zato obravnavali posebej, predvsem zato, ker izraz »alergija na okolje« združuje precej različnih situacij.
Bolh ni videti, zato alergija na bolhe odpade?
Ne nujno.
Pri alergiji na bolšji ugriz težave povzroča preobčutljivost na sestavine bolšje sline. Pri občutljivem psu je zato lahko srbenje izrazito, čeprav skrbnik ob pregledovanju dlake ne najde množice bolh.
Veterinar bo pri takšnem sumu upošteval razporeditev kožnih sprememb, način zaščite pred zunanjimi zajedavci, okolje, v katerem pes živi, in odziv na učinkovito zatiranje bolh. Zlasti spodnji del hrbta, področje ob korenu repa in zadnja stegna so lahko pomemben namig.
Zato vprašanje alergija na bolhe – kako je možna, če na psu ne najdemo bolh? ni tako nelogično, kot se morda sliši.
Zakaj alergičen pes včasih tudi neprijetno diši?
Srbeča in vneta koža se zaradi praskanja, lizanja in porušene kožne pregrade dodatno poškoduje. Na njej se lahko nato čezmerno razmnožijo bakterije ali kvasovke, zaradi česar koža postane še bolj rdeča, mastna ali luskasta, pojavi se neprijeten vonj, pes pa se začne praskati še intenzivneje.
Takrat se hitro ustvari začaran krog. Alergijska bolezen je sprožila težavo, sekundarna okužba pa jo vzdržuje in stopnjuje.
Prav zato bo tema zakaj se alergije pogosto zapletejo z bakterijami in kvasovkami samostojen članek. Pri psu z alergijsko boleznijo namreč ni dovolj samo zmanjšati alergijskega vnetja, če so se vmes razvile še druge težave na koži ali v ušesih.
Ali nam krvni test lahko pove, na kaj je pes alergičen?
To je področje, pri katerem nastaja veliko napačnih pričakovanj.
Pri atopijskem dermatitisu diagnoze ne postavimo preprosto tako, da odvzamemo kri in počakamo na seznam pozitivnih alergenov. Veterinar najprej ocenjuje klinično sliko in izključuje druge pomembne vzroke srbenja. Intradermalni in serološki testi imajo nato predvsem vlogo pri izbiri relevantnih alergenov, kadar se načrtuje alergensko specifična imunoterapija.
Še posebej previdni moramo biti pri interpretaciji različnih komercialnih testov za prehranske alergije, saj z njimi ne moremo nadomestiti pravilno izvedenega prehranskega preizkusa.
Zato bomo posebej razložili tudi kaj nam krvni testi za alergije pri psih dejansko povedo in predvsem, česa nam ne.
Diagnoza je pogosto proces, ne trenutek
Pri srbečem psu veterinar praviloma ne išče samo odgovora »alergija da ali ne«, ampak postopoma sestavlja sliko. Pomembni so zgodovina težav, njihova sezonskost, mesta srbenja, zaščita pred zajedavci, spremembe na koži in ušesih, prisotnost sekundarnih okužb ter odziv na posamezne diagnostične in terapevtske korake.
To je tudi razlog, da lahko obravnava traja nekaj časa. Včasih je treba najprej umiriti okužbo in izrazito srbenje, preveriti zajedavce, izvesti prehranski preizkus in šele po teh korakih z večjo gotovostjo ocenjevati atopijski dermatitis.
Največja napaka je zato lov za enim hitrim odgovorom. Srbeč pes še ni avtomatično alergičen, alergičen pes ni avtomatično alergičen na hrano, pozitiven test pa sam zase še ne dokazuje vzroka bolezni.
Se alergije lahko znebimo za vedno?
Odgovor je odvisen od vzroka.
Če pri psu zanesljivo ugotovimo prehranski sprožilec in se mu lahko dolgoročno izognemo, lahko s pravilno prehrano zelo uspešno preprečujemo težave. Pri kroničnem atopijskem dermatitisu pa običajno govorimo o dolgoročnem obvladovanju bolezni, pri katerem želimo zmanjšati srbenje, ohraniti kožo v čim boljšem stanju, preprečevati okužbe in zmanjševati izpostavljenost pomembnim sprožilcem, kadar je to izvedljivo.
Tudi zato vprašanje ali lahko alergijo pri psu pozdravimo ali jo samo obvladujemo nima enakega odgovora za vsakega psa.
Najpomembnejši prvi korak pa ostaja enak: namesto naključnega menjavanja hrane, šamponov in dodatkov poskusimo ugotoviti, kaj težave dejansko povzroča. Ko razumemo vzrok oziroma kombinacijo vzrokov, postane tudi izbira zdravljenja bistveno bolj smiselna.
Če se vaš pes vztrajno praska, liže tace, ima ponavljajoča se vnetja ušes ali se kožne težave vedno znova vračajo, je zato smiselno začeti pri veterinarskem pregledu in dobri anamnezi. Pri alergijah je pogosto prav sistematičen pristop najkrajša pot do tega, da se pes ponovno počuti dobro.
