Pes pride do posode z apetitom, nato pa začne jesti nenavadno počasi. Brikete spušča iz gobca, žveči samo na eni strani ali nenadoma noče več prijeti trde igrače. Takšno vedenje hitro pripišemo izbirčnosti ali starosti, vendar je lahko prvi znak bolečine ali motnje, ki mu žvečenje dejansko otežuje.
Pomembna je razlika med psom, ki hrane noče, in psom, ki bi jedel, vendar je ne more normalno pobrati, zdrobiti ali premikati po ustih. Vzrok je lahko v zobu ali dlesni, lahko pa tudi v ustni sluznici, čeljustnem sklepu, žvečnih mišicah, živcih ali celo v mehanizmu požiranja.
Najprej opazujemo, kako pes je
Žvečenje samo na eni strani pogosto pomeni, da pes razbremenjuje boleče mesto. Spuščanje hrane, pogosto ustavljanje med obrokom, zavračanje trdih priboljškov, več slinjenja ali drgnjenje gobca so prav tako pomembni namigi. Nekateri psi obrok kljub bolečini še vedno pojedo do konca, ker se preprosto prilagodijo.
Koristno je opaziti tudi, ali pes gobec normalno odpre in zapre ter ali ima težave samo pri žvečenju ali tudi pri požiranju. Kašljanje, dušenje, vračanje hrane iz gobca ali nosu in iztegovanje vratu usmerjajo diagnostiko drugam kot klasična zobna bolečina.
Zobje in dlesni so pogost, ne pa edini vzrok
Med pogostimi vzroki so zlomljen ali majav zob, vnetje zobne pulpe, okužba ob korenini in napredovala parodontalna bolezen. Problem je, da boleč zob ni vedno videti dramatično: na kroni je lahko le majhen odlomljen del, pomembna bolezen pa se skriva pod dlesnijo ali okoli korenine. Zato je pri nekaterih težavah potreben dentalni rentgen.
Tudi mehkejša hrana ni zdravljenje. Lahko začasno zmanjša bolečino pri obroku, ne odpravi pa zlomljenega zoba, izgube opore ali okužbe.
V ustih se lahko skriva tujek ali boleča sluznica
Nenadna sprememba po igri s palico, kostjo ali igračo odpira možnost tujka. Leseni delec, kost, trava ali vrvica se lahko zataknejo med zobmi, pod jezikom ali v mehkih tkivih. Če predmet ni povsem površinski in ga ni mogoče odstraniti brez sile, ga ne vlečemo doma.
Druga možnost so razjede, stomatitis ali druge boleče spremembe ustne sluznice. Tak pes lahko močno slini, ima kri v slini, slab zadah ali se upira odpiranju gobca, čeprav so zobje na prvi pogled videti razmeroma normalni.
Ko zobje niso glavni problem
Pes lahko težko odpira gobec zaradi težave v temporomandibularnem oziroma čeljustnem sklepu, zlasti po poškodbi ali udarcu. Podobno lahko imunsko pogojeno vnetje žvečnih mišic – masticatorni miozitis – povzroči bolečino, otekanje in močno omejeno odpiranje čeljusti. Pri kroničnem poteku se lahko mišice na sencih celo zmanjšajo.
Ustna tvorba lahko žvečenje mehansko ovira ali povzroča bolečino, nevrološka motnja pa lahko oslabi čeljust, jezik ali obrazne mišice. Če pes hrano spušča, ne more zapreti gobca ali ima poleg žvečenja še težave s požiranjem, je potrebna širša diagnostika.
Majhni vedenjski znaki pogosto povedo največ
Pri oceni je zelo uporaben kontekst. Nenadno žvečenje na eni strani po grizenju trdega predmeta bolj usmerja pozornost na zob ali lokalno poškodbo. Postopno slabšanje skupaj z izrazitim zadahom, krvavečimi dlesnimi ali majavostjo zob govori bolj za kronično zobno bolezen. Če se pridružijo oteklina obraza, kri v slini, povečano slinjenje ali odpor do dotika gobca, težave ne ocenjujemo več samo po tem, koliko hrane pes še poje. Sprememba vedenja med obrokom je pogosto zgodnejši znak kot popolna zavrnitev hrane.
Kaj lahko naredimo doma do pregleda?
Če pes varno požira, mu lahko začasno ponudimo mehkejšo hrano in opustimo kosti, rogove ter druge trde predmete. Gobec lahko nežno pogledamo, ne razpiramo pa ga na silo. Ne pulimo majavega zoba, ne vlečemo zapičenega tujka in ne dajemo človeških protibolečinskih zdravil ali agresivnih domačih pripravkov.
Takoj ukrepamo, če pes ne more jesti ali piti, ne more normalno odpreti ali zapreti gobca, močno krvavi, ima poškodbo čeljusti, hitro nastajajočo oteklino ali težave z dihanjem oziroma požiranjem.
Kaj bo preveril veterinar?
Pregled se začne z dobrim opisom hranjenja. Nato se ocenijo zobje, dlesni, jezik, nebo in druga ustna tkiva, gibanje čeljustnega sklepa ter žvečne mišice. Glede na ugotovitve so lahko potrebni dentalni rentgen, slikanje čeljusti, CT ali MRI, krvne preiskave, biopsija tvorbe ali nevrološki pregled.
Ni dovolj vprašati samo, ali pes še je
Pes, ki še vedno poje obrok, lahko kljub temu žveči z bolečino. Veliko več povejo način hranjenja, nova enostranskost, spuščanje hrane, sprememba izbire hrane in gibljivost čeljusti. Cilj pregleda ni samo ugotoviti, zakaj pes je počasneje, ampak določiti, ali težava izvira iz zoba, dlesni, ustne sluznice, sklepa, mišice, živca ali požiralnega mehanizma – in zdraviti pravi vzrok.
