Pes po sprehodu nenadoma začne varčevati z eno nogo. Ali je samo narobe stopil, ali je treba takoj k veterinarju? Šepanje je pri psu pogost znak, vendar samo po sebi ne pove, kaj je narobe. Vzrok je lahko v blazinici ali nohtu, mišici, kiti, vezi, sklepu, kosti ali celo v živčevju.
Zato je pri prvem opazovanju pomembnejše od ugibanja diagnoze nekaj drugega: kako močno pes šepa, ali nogo še obremenjuje, ali je bila prisotna poškodba in ali se poleg šepanja pojavljajo še drugi opozorilni znaki.
Šepanje je znak, ne diagnoza
Pri nekaterih psih je vzrok očiten. Med prsti je trn, na blazinici je poškodba ali je krempelj nalomljen. Pri drugih na nogi ne vidimo ničesar, pes pa vseeno jasno spremeni način hoje.
Tudi odsotnost otekline ali rane ne pomeni, da težava ni resna. Poškodbe vezi, mišic, kit in sklepov so lahko od zunaj skoraj nevidne. Pes lahko zaradi bolečine skrajša korak, nogo manj obremeni ali jo občasno dviguje.
Pomembno je tudi, da lastnik včasih napačno oceni, katera noga je prizadeta. Pes namreč težo prerazporeja na druge okončine, zato dokončno lokalizacijo težave prepustimo veterinarskemu pregledu.
Najprej poglejmo: ali pes nogo še uporablja?
Najbolj uporabna domača ločnica je, ali pes na prizadeto nogo še stopa.
Če nekoliko šepa, vendar normalno stoji, hodi in nogo uporablja, je položaj drugačen kot pri psu, ki hodi po treh nogah ali sploh ne želi vstati. Če pes tace sploh ne obremenuje je priporočljiv čimprejšnji veterinarski pregled
Še posebej ne čakamo ob očitni deformaciji noge, večji travmi, močni bolečini, veliki rani ali krvavitvi, hitro nastajajoči oteklini, nezmožnosti hoje ter znakih, kot so vlečenje tačke po tleh, izguba ravnotežja ali nenadna šibkost.
Kdaj lahko psa kratek čas opazujemo doma?
Pri res blagem šepanju je lahko kratko opazovanje smiselno, če pes nogo še uporablja, ni bilo večje poškodbe, nima izrazite bolečine ali otekline in se sicer počuti normalno.
To pomeni predvsem omejitev aktivnosti. Kratki izhodi na povodcu za potrebo so dovolj. Tek, skakanje, stopnice, lovljenje žoge in divja igra začasno odpadejo.
Pomembna je časovna meja. Če šepanje v približno 24 urah ne kaže jasnega izboljšanja ampak stopnjuje ali se po vrnitvi k običajni aktivnosti ponovi, je smiseln pregled. Večdnevno čakanje pri vztrajni hromosti ni dober način ugotavljanja, ali bo težava minila sama.
Kaj lahko varno pogledamo doma?
Če pes dovoli, lahko pregledamo blazinice, prostor med prsti in kremplje. Iščemo trn, travno reso, rano, razpoko, oteklino ali poškodovan krempelj.
Pregled mora biti nežen. Če pes močno reagira na dotik, se umika, renči ali skuša ugrizniti, prenehamo. Prav tako doma ne poskušamo na silo upogibati kolena, kolka, rame ali komolca, da bi sami našli bolečo točko.
Šepanje po teku ni nujno samo preobremenitev
Povezava s sprehodom, igro ali tekom še ne pomeni, da gre samo za utrujeno mišico. Enako se lahko začnejo poškodbe mehkih tkiv, vezi ali sklepov. Pri zadnji nogi je eden možnih vzrokov tudi poškodba križne vezi.
Če se stanje po krajšem počitku izboljša, je to dober znak, ne pa dokaz, da poškodbe ni. Ponavljajoče se šepanje po podobni aktivnosti je razlog, da poiščemo vzrok.
Mladi in starejši psi zahtevajo nekoliko drugačen pogled
Pri mladem psu šepanja ne pripišemo preprosto »rasti«. V obdobju odraščanja se lahko pojavijo poškodbe in razvojne bolezni kosti ali sklepov, zato izrazito ali ponavljajoče se šepanje zasluži pregled.
Pri starejšem psu je osteoartritis pogost, vendar tudi »starost« ni diagnoza. Nenadno šepanje je lahko posledica nove poškodbe, postopno slabšanje pa je smiselno oceniti zaradi možnosti učinkovitega obvladovanja bolečine in ohranjanja gibljivosti.
Česa doma ne počnemo?
Psa ne silimo v daljši sprehod, da bi preverili, ali se bo razhodil. Bolečega ali oteklega področja ne masiramo na silo, brez znanja ne nameščamo opornic in ne dajemo človeških protibolečinskih zdravil.
Koristen pa je kratek video običajne hoje na ravni, nedrseči podlagi. Pes lahko v ambulanti zaradi vznemirjenja šepa manj, zato posnetek veterinarju pomaga videti, kako se giblje doma.
Kako veterinar išče vzrok?
Pregled se začne z zgodovino težave in opazovanjem hoje. Sledi sistematičen pregled nog, sklepov in po potrebi hrbtenice. Glede na ugotovitve so lahko potrebni rentgenski posnetki ali druge preiskave.
Cilj ni samo potrditi, da pes šepa, ampak ugotoviti, kje težava nastaja in zakaj.
Pri šepanju si zato zapomnimo preprosto pravilo: blago, kratkotrajno šepanje pri psu, ki nogo uporablja in se sicer dobro počuti, lahko kratek čas spremljamo ob strogem mirovanju. Hudo šepanje, neobremenjevanje noge, večja travma, deformacija, močna bolečina ali nevrološki znaki pa niso situacije za čakanje.
