Pes začne pogosteje stresati z glavo, praska eno uho ali se ob dotiku nenadoma umakne. Ko uhelj privzdignemo, je notranjost bolj rdeča, morda nekoliko otekla, prisoten je izcedek ali neprijeten vonj. To so pogosti znaki vnetja zunanjega sluhovoda oziroma otitisa externa.
Toda vnetje ušesa ni samo zgodba o bakterijah in kapljicah. Mikroorganizmi se pogosto čezmerno razmnožijo šele potem, ko je okolje v sluhovodu že spremenjeno. Če želimo preprečevati ponovitve, moramo poleg trenutnega vnetja ugotoviti tudi, zakaj je do njega prišlo.
Kako izgleda vneto uho?
Najpogostejši znaki so stresanje z glavo, praskanje, rdečina, oteklina, več voska ali drugega izcedka, neprijeten vonj ter bolečina. Normalno uho praviloma ni izrazito rdeče, ne boli in nima velike količine izcedka ali močnega vonja.
Pomemben podatek je tudi, ali je prizadeto eno ali obe ušesi. Nenadna enostranska težava lahko usmeri razmišljanje k tujku, lokalni poškodbi ali drugi spremembi v sluhovodu. Pri obojestranskih in ponavljajočih se težavah postanejo pomembnejši tudi širši vzroki, med njimi alergijske bolezni. To ni absolutno pravilo, je pa uporaben košček sestavljanke.
Vonj in barva izcedka sta namiga, ne diagnoza
Rjav, črn, rumenkast ali masten izcedek lahko spremlja različna vnetja. Temen material se pojavlja tudi pri ušesnih pršicah, vendar sama barva njihove prisotnosti ne potrdi. Podobno velja za vonj: lahko je močan in značilen, vendar po njem ne moremo zanesljivo ločiti bakterij od kvasovk.
Zato veterinar pogosto pregleda vzorec ušesne vsebine pod mikroskopom. Ušesni bris pokaže kvasovke, bakterije in vnetne celice ter pomaga izbrati smiselno terapijo namesto ugibanja po videzu.
Zakaj se vnetje sploh začne?
Pri ponavljajočih se težavah je koristno razmišljati v več plasteh. Vnetje lahko sprožijo alergija, tujek, pršice ali druga kožna bolezen. K razvoju težave lahko prispevajo oblika sluhovoda, viseči uhlji, več dlake in pogosto mokra ušesa. Ko vnetje traja dlje, pa se začne spreminjati sluhovod: ta oteka, se zožuje in postaja vse težje prezračen ter zdravljiv.
Alergije so posebej pomemben razlog ponavljanja. Če se ušesnim težavam pridružijo lizanje tac, srbenje obraza, rdeča koža na trebuhu ali druge ponavljajoče kožne težave, je smiselno pogledati širše od samega ušesa.
Plavanje lahko pomaga sprožiti težavo, ni pa vedno glavni vzrok
Vlaga v sluhovodu lahko pri dovzetnem psu olajša čezmerno razmnoževanje mikroorganizmov. Po plavanju lahko zunanji del uhlja nežno osušimo. Če ima pes po vodi pogosto vnetja, naj veterinar določi primeren preventivni režim. Naključne domače mešanice po vsakem kopanju niso dobra rešitev, posebej če je uho že boleče ali vneto.
Zapleti povedo, da težava ni več samo “umazano uho”
Močno stresanje z glavo lahko poškoduje drobne žile v uhlju in nastane ušesni hematom – mehka, napeta oteklina uhlja. Hematom je pogosto posledica, zato je treba poleg njega zdraviti tudi razlog za stresanje.
Če pes začne trajno nagibati glavo, izgublja ravnotežje, hodi v krogih, pada ali nenavadno premika oči, lahko težava sega v srednje ali notranje uho oziroma vestibularni sistem. Takšnih znakov ne rešujemo z domačim čiščenjem.
Kaj bo preveril veterinar?
Z otoskopom pregleda sluhovod, išče oteklino, izcedek, tujke in spremembe bobniča. Bris pomaga oceniti mikroorganizme. Če je uho zelo boleče ali močno zoženo, je lahko za temeljit pregled potrebna sedacija. Pri znakih prizadetosti globljih struktur so včasih potrebne dodatne preiskave.
Kdaj ne čakamo?
Pregled je smiseln, če pes pogosto stresa z glavo, ga uho izrazito srbi ali boli, je sluhovod rdeč in otečen, je prisoten izcedek ali neprijeten vonj oziroma se težave ponavljajo. Še hitreje ukrepamo ob nagibanju glave, izgubi ravnotežja, padanju, nenavadnih premikih oči, izraziti bolečini ali povešeni eni strani obraza. Ti znaki lahko pomenijo, da težava ni omejena samo na zunanji sluhovod. Tudi novo enostransko vnetje pri odraslem ali starejšem psu, ki se ne odziva pričakovano na zdravljenje, zahteva temeljitejši pregled celotnega sluhovoda.
Čiščenje ni nadomestek za diagnozo
Zdravo uho lahko po priporočilu veterinarja redno negujemo, bolečega in močno vnetega pa ne čistimo na silo. Globoko ne uporabljamo vatiranih palčk, v uho pa brez pregleda ne vlivamo peroksida, domačih kislih mešanic, eteričnih olj ali drugih dražečih pripravkov.
Če se vnetje vrača, cilj ni vedno znova poiskati nove kapljice. Pomembneje je ugotoviti, kaj težavo sproža, kaj ji daje ugodne pogoje in kaj jo vzdržuje. Prav ta odgovor najpogosteje odloča, ali zdravimo samo trenutno epizodo ali dejansko zmanjšujemo možnost naslednje.
Pomemben je tudi kontrolni pregled, kadar ga veterinar priporoči. Dejstvo, da je pes prenehal stresati z glavo in da uho na pogled izgleda bolje, še ne pomeni nujno, da je mikroskopsko vnetje ali okužba povsem odpravljena. Pri ponavljajočih se težavah je uspeh predvsem to, da so nove epizode redkejše, blažje in da pravočasno prepoznamo dejavnik, ki jih sproža.
