Nihče ne pričakuje, da bo pasji gobec dišal po menti. Vendar izrazit, neprijeten vonj, ki se vrača ali je prisoten ves čas, ni nekaj, kar bi smeli odpisati kot »pač pasji zadah«. Najpogosteje nas vodi v ustno votlino, kjer se lahko težava razvija precej dlje, kot je videti ob hitrem pogledu.
Če pes poje nekaj močno dišečega, se zadah lahko za kratek čas spremeni. Drugače je, ko vonj vztraja, se stopnjuje ali ga spremljajo rdeče dlesni, zobni kamen, slinjenje, težje žvečenje ali spremembe apetita. Takrat je smiselno iskati vzrok, ne samo načina, kako vonj prekriti.
Starost sama po sebi ni dobra razlaga. Pri starejšem psu je zobna bolezen sicer pogostejša, toda močan zadah ni običajen znak staranja. Enako velja za pasme z majhnimi čeljustmi in tesno razporejenimi zobmi: večje tveganje za zobne težave ne pomeni, da je neprijeten vonj nekaj normalnega.
Najprej poglejmo v usta
Na površini zob se nenehno tvori mehka bakterijska obloga oziroma plak. Če je ne odstranjujemo, se del mineralizira v zobni kamen. Ta je dobro viden, vendar sam po sebi še ne pove, kako zdrava so tkiva okoli zoba. Pomembnejše dogajanje je pogosto ob robu dlesni in pod njim, kjer lahko vnetje postopno poškoduje strukture, ki zob držijo v čeljusti.
Prav zato ima lahko pes na prvi pogled razmeroma lepe zobe, pa ga v gobčku kljub temu boli. Psi se bolečini pogosto prilagodijo: jedo počasneje, žvečijo na drugi strani ali se začnejo izogibati trdim priboljškom. To, da pes še vedno normalno poje obrok, zobne bolezni ne izključuje.
Ko težava ni samo zobni kamen
Vztrajen zadah pa ni vedno posledica zobnega kamna. Zlomljen ali odmrl zob lahko okužbi odpre pot proti korenini. Med zobmi, pod jezikom ali v dlesni se lahko zagozdi košček palice, kosti ali drug material. Pri starejših psih je treba pomisliti tudi na spremembe in tvorbe v ustni votlini. Posebej pomembna je nenadna sprememba zadaha skupaj s slinjenjem, krvjo v slini, drgnjenjem gobca ali težjim hranjenjem.
Je lahko izvor tudi izven ustne votline?
Lastniki zadah pogosto povežejo z želodcem. Prebavne težave ga res lahko spremenijo, predvsem ob bruhanju, regurgitaciji ali drugih znakih iz prebavil, vendar pri dolgotrajnem zadahu gobec ostajajo prvo mesto, ki ga je vredno pregledati. Vonj sam ne pove, od kod prihaja.
Včasih je zadah del širše slike. Pri ledvični bolezni ga lahko spremljajo povečano pitje in uriniranje, slabši apetit, hujšanje ali bruhanje. Pri diabetesu so pomembni predvsem žeja, pogosto uriniranje in spremembe telesne teže; pri hudem presnovnem zapletu je pes praviloma tudi izrazito bolan. Opis »po amoniaku«, »sladko« ali »po acetonu« je lahko namig, nikakor pa ne diagnoza.
Kaj lahko preverimo doma?
Doma lahko ob dobri svetlobi nežno dvignemo ustnico in pogledamo vidne zobe ter dlesni. Opazimo lahko rumene ali rjave obloge, novo rdečino, krvavenje, počen ali potemnel zob, oteklino, tujek ali spremembo v ustih. Koristno je spremljati tudi, ali pes slini, spušča hrano iz gobca, žveči samo na eni strani ali nenadoma zavrača trde stvari. Če so usta boleča ali se pes upira, gobca ne odpiramo na silo.
Kdaj je potreben pregled?
Vztrajen slab zadah je dober razlog za načrtovan pregled, še posebej če se stopnjuje ali se mu pridružijo zobni kamen, krvaveče dlesni, majavi zobje, oteklina obraza ali težave pri hranjenju. Hitrejšo obravnavo potrebuje pes, ki ne more normalno jesti, močno krvavi, ima veliko oteklino, je izrazito slaboten ali se mu splošno stanje hitro slabša.
Veterinar ne ocenjuje samo vonja
Veterinar najprej pregleda gobec, zobe, dlesni in ostalo ustno votlino ter oceni, ali so prisotni znaki širše bolezni. Pri sumu na parodontalno bolezen je osnovni pregled budnega psa šele začetek. Za natančno oceno področja pod dlesnijo so pri zobnem posegu lahko potrebni sondiranje, čiščenje pod robom dlesni in dentalni rentgenski posnetki. Takšna celovita ocena zahteva anestezijo, saj mora biti pes med pregledom in delom povsem miren in varno zaščiten.
Kaj lahko naredimo za preprečevanje?
Najboljši domači ukrep proti nastajanju zobnih oblog je redno ščetkanje z zobno pasto, namenjeno psom. Največ koristi ima vsakodnevna rutina, pes pa se nanjo navaja postopoma in brez prisile. Dentalne žvečilke, posebne diete in drugi izdelki so lahko koristna dopolnitev, zlasti kadar imajo dokazano učinkovitost, ne morejo pa popraviti počenega zoba, globokega parodontalnega žepa ali druge že razvite bolezni.
Slab zadah je znak, ki ga je vredno vzeti resno
Slab zadah pri psu torej ni predvsem problem vonja. Pogosto je prvi znak, da se v ustih dogaja nekaj, česar doma še ne vidimo dobro. Namesto da zadah prikrijemo, je bolj koristno ugotoviti, zakaj je nastal – posebej če traja, se slabša ali ga spremljajo druge spremembe.
Strokovna podlaga za uredniško preverjanje
• AAHA – Dental disease: signs, professional cleaning, anesthesia and home care
• AAHA – 2019 Dental Care Guidelines for Dogs and Cats
• Merck Veterinary Manual – Periodontal Disease in Small Animals
• Merck Veterinary Manual – Disorders of the Mouth in Dogs
• Veterinary Oral Health Council (VOHC) – Accepted Products
