Pes ne postane pretežak čez noč. Kilogrami se običajno nabirajo počasi, zato se lastnik spremembi hitro prilagodi. Pes je še vedno videti »čisto v redu«, dokler ne ugotovimo, da reber skoraj ne zatipamo več, pas je izginil, gibanje pa je postalo počasnejše.
Takrat ne govorimo več samo o videzu. Ko presežek maščobnega tkiva začne povečevati zdravstveno tveganje ali zmanjševati kakovost življenja, je debelost bolezensko stanje.
Tehtnica sama ne pove dovolj
Idealna telesna teža ni ena številka, ki bi veljala za vse pse določene pasme. Nanjo vplivajo velikost, telesna zgradba, mišična masa, spol, starost in individualne razlike.
Zato je poleg tehtanja pomembna ocena telesne kondicije oziroma BCS. Pri pogosto uporabljeni devetstopenjski lestvici je praviloma cilj 4–5/9. Pri psu v primerni kondiciji rebra zlahka otipamo, od zgoraj vidimo pas, s strani pa je trebušna linija rahlo privzdignjena.
Če moramo za otip reber močno pritiskati, pas ni več viden in je trup vse bolj zaobljen, je to pomembnejši podatek kot sama številka na tehtnici.
Kdaj govorimo o prekomerni teži in kdaj o debelosti?
Kot praktična orientacija se pes, ki je približno 10–20 % nad svojo idealno telesno težo, šteje za pretežkega. Pri več kot približno 20 % presežka govorimo o debelosti.
Toda odstotek ni diagnoza sam zase. Idealne teže pri mnogih psih ne poznamo natančno, dva psa z enakimi kilogrami pa lahko imata zelo različno količino mišic in maščobe. Zato je najbolj uporabna kombinacija tehtnice, BCS in ocene mišične mase.
Pomembno je ukrepati že pri manjšem presežku. Nekaj kilogramov je lažje izgubiti, preden se pridružijo boleči sklepi, zmanjšana zmogljivost ali izrazita izguba kondicije.
Maščobno tkivo ni samo zaloga energije
Dolgo smo debelost povezovali predvsem z mehansko obremenitvijo: težji pes pač nosi več kilogramov. To drži, vendar je zgodba širša.
Maščobno tkivo je presnovno aktivno. Izloča signalne molekule, ki vplivajo na vnetne procese in presnovo. Pri debelosti se zato ne spremeni samo oblika telesa, ampak tudi notranje presnovno okolje.
To pomaga pojasniti, zakaj je debelost povezana z večjim tveganjem za težave s sklepi, slabšo toleranco napora in vročine ter slabšo kakovostjo življenja.
Sklepi kilogramov ne občutijo samo na tehtnici
Vsak dodaten kilogram pomeni več dela pri vstajanju, hoji, stopnicah in skokih. Pri psu z osteoartritisom je učinek še izrazitejši, ker je sklep že boleč ali manj stabilen.
Nastane lahko začaran krog: zaradi bolečine se pes manj giblje, porabi manj energije, začne pridobivati težo, dodatna teža pa gibanje še bolj oteži.
Zato urejanje telesne kondicije pri artritisu ni kozmetični cilj. Je del zdravljenja. Pri pretežkih psih lahko že zmerno zmanjšanje teže izboljša gibljivost in vsakodnevno funkcijo.
Zakaj se pes sploh zredi?
Osnovni razlog je dolgoročno več energije iz hrane, kot je pes porabi. Vendar razlog ni vedno preprosto »preveč hrane«.
Energijske potrebe se lahko zmanjšajo s starostjo, manjšo aktivnostjo ali po kastraciji oziroma sterilizaciji. Včasih k pridobivanju teže prispevajo zdravila ali bolezen. Veliko kalorij se lahko neopazno nabere tudi iz priboljškov, žvečilk in ostankov z mize.
Enak obrok tudi ne pomeni nujno enakega energijskega ravnovesja kot pred nekaj leti. Če se je poraba zmanjšala, lahko prej ustrezna količina hrane postane presežek.
Če pes pridobiva težo brez očitne spremembe prehrane ali aktivnosti in ima še druge nove simptome – na primer izrazito utrujenost, spremembe kože ali dlake, veliko žejo ali pogosto uriniranje – je smiseln veterinarski pregled.
Hujšanje ni samo »daj manj hrane«
Cilj hujšanja ni čim hitreje znižati številko na tehtnici. Želimo zmanjšati maščobno maso in hkrati čim bolje ohraniti mišice.
Zato je koristen merljiv načrt: ocenimo BCS, določimo ciljno težo, obroke dejansko tehtamo, vključimo kalorije iz priboljškov in redno spremljamo napredek. Pri večji kalorični omejitvi je lahko smiselna hrana, posebej oblikovana za hujšanje, da pes ob manjšem energijskem vnosu še vedno dobi dovolj pomembnih hranil.
Gibanje je pomembno, vendar ga povečujemo glede na trenutno zmogljivost. Pretežkega psa z bolečimi sklepi ne skušamo shujšati z nenadnim tekom ali dolgimi napornimi sprehodi.
Uspeh se ne konča pri ciljni teži
Ko pes shujša, se delo ne konča. Porcije, priboljški in aktivnost morajo postati dolgoročna rutina, sicer se kilogrami pogosto vrnejo.
Najbolj uporaben cilj zato ni »lahek pes«, ampak pes z ustrezno telesno in mišično kondicijo, ki se lažje giblje, bolje prenaša napor in ima manj zdravstvenih tveganj.
Debelost se pogosto razvije neopazno. Prav zato je redno tehtanje in ocenjevanje BCS koristno še preden postane težava očitna na pogled.
